Knjiga pravljic za otroke

“Take z vrta”

Izšla je zbirka desetih pravljic, ki lahko razveselijo vas in vaše najmlajše. Popeljale vas bodo na domači vrt, kjer lahko vsak dan srečate pravljične junake in njihove zgodbe, le prisluhniti jim morate in slediti vašemu srcu in domišljiji. Za vas sem jim prisluhnila in jih zapisala, mlada ustvarjalka Vilma je dodala ilustracije in nastala je simpatična knjigica. V branju boste uživali tako vi kot vaši otroci.

Knjigica se vam predstavlja s kratkimi odlomki, tako, da lahko začutite, kako vsako pravljico lahko doživite tudi sami.

Take z vrta

Macek

»Fuj, v ribniku so žabe!« je zaklicala Katarina, ko jih je prvič ugledala, saj ji žabe niso najbolj pri srcu. Žabe se zato niso dosti menile. Obnašale so se, kot da so v ribniku od nekdaj in da ga ne nameravajo zapustiti.

***

»Oh, kako tesno je tukaj,« stoka mlada solata, »Iz listov bi rada oblikovala glavo, saj sem vendar glavnata solata, pa ni nobenega prostora. Ali se ne moreš malo umakniti?« se obregne ob svojo sosedo.

***

Katarina je slekla pižamo in čez glavo potegnila veliko majico. Kar bosa je stekla na vrt. Zunaj je bilo tiho, slišati je bilo le tarnanje čebel, ki je zvenelo kot tiho brenčanje.

***

»Ho, ho, se zlobno zaheheta muc, »to pa bi utegnil biti zajtrk.« Spomni se, kako je lansko leto pohrustal vse mladičke, ki jih je grlica za trenutek pustila same.

***

Češnje namreč rastejo po dve skupaj, zato se da njihove peclje imenitno obesiti za ušesa.

***

Mala vrtnica zaječi od razočaranja in bolečine, drobno srce ji požene sok iz najglobljih korenin v rdeči cvet, zato zadiši tako močno, kot še nikoli.

***

Rumena buča pa se je košatila in se nastavljala soncu. Njena močna, trdna lupina se je svetila in vabila. »Ho, ho!« se je smejala polžu, ki se je mukoma privlekel do nje, da bi si privoščil zajtrk.

***

Tako se je začela trgatev. Brači so pridno trgali, se med seboj pogovarjali in tudi prepirali. Čez dan so prišli še novi, joj, kako je bilo veselo!

***

Pikapolonice, bakreni hroščki, celo muhe in komarji so nekam izginili. Gotovo so našli svoj topel in varen kotiček, kjer bodo pošteno siti in zaspani utonili v dolge sanje in tako pričakali pomlad.

***

»Juhuuu,« je vriskala Katarina, »sedaj bom lahko naredila sneženega moža!«